Predstavljamo vam, vaščana Pristave nad Stično, Aleksandra Jefima, 26 letnega fanta, ki je imel pretekli vikend otvoritev slikarske razstave v Dolenjskih toplicah. Natančneje v Sitarjevi hiši. Razstava je na ogled do konca meseca februarja. Razstavljal je s svojo slikarsko prijateljico Anito Stupar, domačinko Dolenjskih toplic.
- Aleksander glede na to, da sva skupaj odraščala na Pristavi nad Stično, se mi zdi resnično presenetljivo, da o tebi nisem vedela, da tako lepo slikaš. Kdaj se je ta tvoja slikarska žilica pokazala in kdaj se je začela razvijati?
Slikarska žilica, ne bi mogel reči, kdaj se je začela kazati. Že od malega sem vedno rad risal. V srednji šoli je bilo risanje postavljeno na stranski tir. Nato pa sem ob študiju na fakulteti za kemijo ponovno začel risati in pozneje tudi slikati. Seveda moram reči, da je k temu pripomogla tudi prijateljica, ki je slikarka.
- Zanima me, kateri motiv je bil prvi, ki si ga naslikal?
Ravno prvega motiva se ne spomnim, so pa večinoma vsi motivi povezani z naravo. Predvsem zato, ker živim v hribih in sem zelo povezan z naravo, vsak dan sem občudoval gore. Pristava nad Stično je bila navdih za slike narave, gotovo.
- Kaj te vodi v slikanje, kako se počutiš ko slikaš?
Rad hodim v naravo, kjer si v glavi sestavim nekakšen kolaž različnih slik, ki sem jih videl na sprehodu, kasneje se mi tudi kakšna skica ali celotna slika pojavi v glavi, kot preblisk.
Ob slikanju je najprej zaradi kompozicije slike v glavi neka frustracija, nikakor nisem sproščen, saj ne vem ali mi bo uspelo narisati, to zamisel, ki sem si jo ustvaril v glavi. Ko vidim, da mi gre dobro, da je slika v glavi podobna sliki na platnu, začnem uživati. Vse to mi da zagon za še več slik. Seveda, se zgodijo tudi neuspehi. Veliko slik sem začel slikati, a jih nisem dokončal.
- Katere vrednote te ženejo k tvojemu slikanju?
Ne morem reči, da me ženejo vrednote, lahko pa povem, da me žene občutek, želja po ustvarjanju. Vrednote, ki so mi pomembne sicer včasih morda najdejo pot na sliko, vendar to ne pomeni, da bi skozi slike želel prenesti neke nauke in ljudi podučiti o čem.. Želim samo, da se ob mojih slikah sprostijo.
- Mnogokateri slikar, svojih umetniških del ne proda, marveč jih podari, saj menijo, da bi s tem prodali del sebe. Kakšno mnenje imaš ti o tem?
Popolnoma razumem umetnike, ki ne želijo prodati svojih umetnin. Sam se sicer, če sem pošten, ne bi branil prodaje kakšne svoje slike. Če je nekdo pripravljen plačati za tvoje delo, to pomeni, da nekaj delaš prav, in je poleg zaslužka to tudi dobra motivacija za nadaljevanje. Vendar če želim svojim slikam nadevati cene, se moram zavedati, da je v mojih delih še veliko prostora za izboljšave.
- Kolikor vem, študij ni posvečen slikarstvu ampak kemiji, popravi me, če temu ni tako. Zakaj takšna odločitev.
Res je. Za študij Kemije sem se odločil, ker mi je bila to vedno zanimiva veda, in še vedno mi je, vendar mi je kmalu postalo jasno, da se na dolgi rok ne vidim v kemijskih vodah. S septembrom sem začel obiskovati tečaj risanja. Želim si narisati tudi kakšen portret, akt, zato pa potrebujem nekaj znanja in ne samo talent.
Gotovo lahko še pričakujemo kakšno slikarsko delo v prihodnje. Se že veselimo. Aleksandru iskrena hvala za sodelovanje pri intervjuju in želimo mu obilo unikatnih slikarskih del.
Klik do slik slikarskih del razstavljenih v Dolenjskih toplicah v Sitarjevi hiši.
Pogovor (intervju) je vodila Mateja Žaren. Fotografije slik je prispeval Aleksnader Jefim.
